Umetnostni spomeniki

Kulturnozgodovinska podoba Murske Sobote

Na podobo in urbani razvoj mesta Murska Sobota so že od srednjega veka naprej vplivale cestne povezave, ki so tod peljale iz nemških dežel na vzhod oz. Ogrsko. Iz Radgone (Radkersburga) je vodila t. i. velika cesta - via magna - v smeri Szombathelya, vzporedno pa kraljevska cesta - via regna - proti Csesztregu ter Lendavi in Veliki Kaniži. Srednjeveška naselbina je zrasla ob žup. cerkvi sv. Nikolaja, ki je tu domnevno stala že v 11., gotovo pa po sredi 13. stoletja. Romansko cerkveno jedro s kornim zvonikom, ki je sem zašel s posredništvom nemškega viteškega reda, izvira iz konca 13. stoletja. Le-to so v 3. četrtini 14. stoletja prezidali v tristrano sklenjen rebrasto obokan prezbiterij, ravno stropano ladjo pa v 3. četrtini 15. stoletja povečali, 1676 obokali in sredi 18. stoletja razširili s stranskima kapelama. V letih 1910-12 so po načrtih Lászla Takátsa v historistično-secesijskem slogu zgradili novo cerkev. V njem je ohranjen nastarejši del z gotskim prezbiterijem in dvema plastema poslikave. Starejša je utegnila nastati še pred sredo 14., mlajša ter ikonografsko mikavna rešitev pa izpod roke neznanega slovaškega-gömörskega slikarja v času ok. leta 1390. Od starejše opreme se je ohranila oltarna slika s sv. Nikolajem, ki obdaruje ubožne neveste iz leta 1790.

Urbano-gradbeni razmah je Murska Sobota doživela konec 19. in v začetku 20. stoletja. Ob nekaterih historistično zasnovanih zgradbah s konca 19. stoletja je mestu določnejši urbani ter v slogovnem duhu secesije prepoznaven pečat v prvem in deloma v drugem desetletju 20. stoletja dal prekmurski rojak, arhitekt László Takáts. V tridesetih letih je Feri Novak projektiral več meščanskih vil in po funkcionalističnih načelih modernega urbanizma zasnoval razvoj mesta, kar je v večji meri uresničil po 2. svetovni vojni, njegovih smernicam pa je mogoče slediti še dandanes. Ob drevoredu h gradu sta postavljena Novakova spomenik prekmurskim književnikom (1940) in spomenik padlim prosvetnim delavcem (1959). Na Trgu zmage je spomenik zmage (1945), delo ruskega arh. Arončika ter skulpturama Borisa in Zdenka Kalina, pred stavbo kina pa stoji spomenik narodnega heroja Štefana Kovača (1953) Mikija Mustra. Na mestnem pokopališču je več zanimivih meščanskih nagrobnikov, spomenik padlim partizanom (1954), nekdanje judovsko pokopališče malo dlje pa je spremenjeno v spominski park.

Dvorec v Rakičanu

Prvi zapisi o utrjeni postojanki so iz leta 1431, a je tu grad stal še pred tem. Skozi Rakičan je namreč že od davnin peljala t. i. via regna – kraljeva cesta. Ob njej se je sčasoma izoblikoval zaselek Rekethye, kakor ga imenuje prvi pisni vir iz leta 1322. O pomenu kraja zgovorno priča dejstvo, da je Rakičan ob koncu 17. stoletja že imel trške pravice.

Srednjeveško jedro gradu so domala izbrisale poznejše prezidave. Zaradi obrambnega značaja viri zvečine poročajo o oborožitvi in skoraj nič o njegovi bivanjski podobi. Tako je plemiška rodbina Batthyány, ki je bila tu najdlje gospodar, v 1. polovici 17. stoletja grad dodatno utrdila. Še pred letom 1640 so postavili tretjo bastijo iz lesa in nabite zemlje, dve leti zatem pa so zgradili še t. i. veliko utrdbo.

Po turških vpadih so grad temeljito prezidali po baročnem okusu, tako da je iz utrdbe v poznem 17. in 18. stoletju zvečine nastal podeželski dvorec kakršnega poznamo danes. Zaznamuje ga izrazito podeželski značaj. Razmeroma veliko notranje dvorišče oklepajo štirje trakti. Izstopa osrednje, enonadstropno bivanjsko poslopje. Stolpa na ogalih sta dvonadstropna in zamejujeta osemnajstosno pročelje, z izstopajočim, reprezentančnim vhodnim delom. Tega odlikuje bogato oblikovano čelo, ki se v dveh lepo izvedenih volutastih krilih izteče v trikotnem zaključku, s tremi kamnitimi vazami na vrhu. Shema tega rizalita je ponovljena tudi iz dvoriščne strani, kjer glavno poslopje v pritličju opirajo na močne zidane slope postavljene arkade, ki se od nedavna vzorno urejene, v ubranem ritmu nizajo čez celo nadstropje. Ostali trije trakti so pritlični in so brez posebnega stavbnega okrasja. Poseben pomen ima kvečjemu stilno pričevalen, bržčas še renesančni portal, ki omogoča dostop na dvorišče s cestne strani.

O notranjščini dvorca je iz pričevanj znano, da ga je krasila kakovostna, po pripovedovanju biedermajerska in historistična oprema. Z odhodom zadnjih lastnikov, nemške plemiške rodbine Saint Julien Walssee in v ujmah časa, se je za nekdanjim inventarjem izgubila sleherna sled. Šele revitalizacija in potrebna dela v zadnjem desetletju so razkrila nekaj pomenljivega okrasja, zlasti partije baročnega štuka. In vendarle: dvorec dobiva svojo novo razpoznavnost. Kraj in graščina v njenem objemu dandanašnji nudita zavetje starožitnostim, ki se blago družijo s pridobitvami univerzalno razgibane stvarnosti.

Soboški grad

V sredi obsežnega parka stoji štiritraktni, dvonadstropni in z izstopajočimi pravokotnimi ogelnimi stolpi zgrajen renesančni dvorec iz 2. polovice 16. stoletja. Tu je sicer verjetno že sredi 13. stoletja stal t. i. belmurski grad, ki ga pisni viri do leta 1398 omenjajo ločeno od samega kraja Murske Sobote. Kot upravni sedež zemljišča Belmura je v 2. polovici 14. stoletja prešel v last plemiške rodbine Széchy. Leta 1687 je grad kupil Peter Szápáry, od njegovih dedičev pa leta 1934 Občina Murska Sobota. Sedanja podoba dvorca izvira zvečine iz 1. polovice 18. stoletja, ko so dvoriščne trakte obzidali z arkadami, na novo členili fasade ter oblikovali oba portala. Bržkone starejšo severno pročelje poudarja značilno baročno členjen triosni rizalit. Vzhodno, t.i. mestno pročelje odlikuje imeniten primer baročne arhitekturne plastike iz 2. četrtine 18. stoletja. Portal utegne biti iz palače Grassalkovich v Budimpešti (porušena konec 19. stol.).

Izmed notranjih prostorov je pravgotovo najimenitnejši grajski salon. V poznobaročni iluzionistični maniri celostno poslikani prostor prinaša na stropu ikonografsko mikavno uresničitev alegorije miru. Po likovno-slogovnih prvinah bi poslikavo utegnil zasnovati Johannes Pöckel med leti 1760-1780. Ob poslikanem salonu v severnem ter arhitekturno izjemno domišljeno oblikovani prostornini nekdanje grajske kapele v zahodnem traktu, se je tu ohranilo tudi nekaj primerov kakovostne stavbne opreme. V parkovni osi se dvorec veže na neogotski kompleks evangeličanske cerkve, zgrajene med leti 1907-10 po načrtih Ernö Gereya.

Janez Balažic